Niti predstavljati si nočem, kako težko mora biti trenutno moji prijateljici, ko je zvedela, da ima njen oče raka in je kemoterapija njegova odločitev. Njen oče je v takem šoku, da je enostavno rekel, da se on ne želi odločiti, tako je skoraj sama v tem, ker je tudi njena mama čisto v stresu in je morala sama do zdravnika po tablete, da lažje preživlja te hude dni. Oče se ne pogovarja veliko o bolezni, kakor da bi onemel, čeprav mu je na voljo kemoterapija in bi ji pogovor z njim prav prišel, se noče pogovarjati, če načne temo, se obrne stran in reče, da bo že ona pravilno odločila.
Kako naj se ona pravilno odloči? Je to sploh možno? Takšno breme, ko so ji naložili, ne želim nikomur. Že tako ji je težko, ker je zbolel njen oče, sedaj pa vsi pričakujejo od nje, da se odloči, kako se bo njegovo zdravljenje nadaljevalo ali pa se sploh ne bo. Ker so ji povedali, da kemoterapija ne bo veliko pomagala, je imela še težjo odločitev. Sama si misim, da bi bilo boljše, da bi bili tiho, po drugi strani pa jih razumem, če je človek sedaj v redu in ga lahko kemoterapija popolnoma uniči in izmuči, potem razumem, da prepustijo odločitev posamezniku.
Če bi tako premišljevala bi rekla, da njen oče ni pravičen do nje, da ji daje tako odgovornost za odločitev, zakaj mora to breme nositi ona, ko že tako boli, ko že tako preživlja vsak dan grozen, sedaj pa bo odločala o njegovi usodi. Ne bi bila v njeni koži, res bi raje videla, da bi bila kemoterapija odločitev zdravnikov in ne posameznika.
Danes je moja prijateljica v hudem stresu, tudi ona jemlje tablete, hodi z očetom na preiskave in si želi, da živi čim dlje, tako da kemoterapija sigurno bo, ker ne bo mogla reči malemu upanju ne. …