Preselil sem se v blok, ki je imel kar nekaj stanovanj in ker sem človek načel, sem se tudi šel predstavit sosedom. Najbolj me je presenetila gospa, ki je brez senčila sedela na balkonu in ji je sonce svetilo v obraz. Prijazno me je pozdravila, potem pa mi ponudila pomoč, če bom kaj potreboval. To je bila edina gospa, ki mi je ponudila pomoč in bila je najstarejša. Čez nekaj dni so mi povedali, da je to prijazna gospa, ki pa nima skoraj nič denarja in da je njena pokojnina zelo nizka, tako da težko pride čez mesec. Takoj mi je bilo jasno, zakaj na balkonu nima senčila in zakaj sedi na soncu.
Ko sem se ponovno pogovarjal z njo, mi je povedala, da rad sedi na balkonu, ker rada opazuje ljudi, ker je drugače preveč osamljena in se tako počuti srečno. V oči so mi prišle solze, tega ni opazila, ker je bil njen vid slabši. Ko sem se vračal v stanovanje, sem mislil še samo na senčila, koliko stanejo in če bi ji jaz to lahko montiral.
Naslednji dan po službi sem se ustavil v trgovini in preveril cene. Ko sem videl, da sečila za na balkon niso tako draga, sem šel do sosede in jo prosil, če bi lahko izmeril balkon, ker bi ji rad kupil senčilo. Gospa se je zjokala od veselja.
Naslednji teden dobite senčilo, da boste lahko v miru in senci sedeli na balkonu, so bile moje besede, ko me je objela.
Ni ravno vsakdanje, da tujec kupi sosedi senčilo, ampak jaz sem čutil to potrebo. Tako sem si ogledal klasična senčila in eno izbral, za katero sem mislil, da bo všeč tudi sosedi. Montaža je bila hitra in danes gospa sedi v senci in opazuje ljudi. Meni pa se še dodatno nasmehne in vsak dan pomaha, ko grem zjutraj v službo zaradi senčila. Nikoli ne pozabi.